Vabimo vas na javno predavanje, ki ga bo na modulu Leksikologija, leksikografija, slovničarstvo imela izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc:

 

Preizpraševanje sistema knjižnega jezika ob prevzemanju lastnih imen.

 

Slovensko pišoči s pregibanjem in besedotvorjem slovenskih besed večinoma nimajo velikih težav. V zadnjih desetletjih so bili pripravljeni tudi nabori »težkih« besed ali zgradb, na katere morajo biti učeči se knjižnega jezika še posebej pozorni, jezikoslovci in jezikovni tehnologi pa so vzpostavili orodja in spletne portale ter servise, ki ponujajo prosto dostopne črkovalnike, bralnike, pregibnike, slovarje in svetovalnice vsem, ki jih jezikovna vprašanja zanimajo. Nekaj več zadreg imamo ob stiku s tujimi jeziki. Med najbolj opaznimi normativnimi težavami pišočih na začetku tretjega desetletja 21. stoletja so namreč tiste, ki so povezane z iskanjem mehanizmov pri vključevanju tujih imen (ali pisno nepodomačenih občnih poimenovanj) v slovensko besedilo. Čeprav nas že ob učenju knjižne slovenščine poučijo o tem, da se tuja imena v govoru vedejo tako kot primerljive slovenske besede, se pri glasovih, ki jih slovenščina ne pozna, pogosto zaplete. Zlasti tisti v izglasju besed vplivajo na način pregibanja. Še več zadreg pa srečamo pri prevzemanju slovničnih lastnosti tujih imen, saj te vplivajo na to, katerega spola ali števila je ime, v katero sklanjatev ga uvrstimo, kako iz imena tvorimo pridevnik ipd. V predavanju bodo predstavljene nevralgične točke sistema, ki jih prinaša stik s tujimi imeni, s perspektive rešitev aktualne Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU in predloga novih pravopisnih pravil Pravopis 8.0.

 

Predavanje bo v ponedeljek, 15. aprila 2024, ob 16. uri v sejni sobi ZRC SAZU, Novi trg 2, 1. nadstropje, Ljubljana.

 

Helena Dobrovoljc je raziskovalka v Pravopisni sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki jo tudi vodi. Je predsednica Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU. Pri raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z opisom in teorijo knjižnega jezika, pravopisjem in njegovo zgodovino, standardizacijo imen. Na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici predava slovenski knjižni jezik in jezikovno standardizacijo. Na jezikoslovnem modulu doktorskega študija 3. stopnje Primerjalni študij idej in kultur na Podiplomski šoli ZRC SAZU izvaja predmet Normativnost in sociolingvistika v slovarjih, slovnicah in pravopisih.

 

Vljudno vabljeni!

 

---

Vir fotografije.

Vabimo vas na nastopno predavanje, ki ga bo imela kandidatka za izvolitev v naziv docentke za predmetno področje regionalnih študij dr. Maruša Goluža:

 

Kritični pregled pristopov za reševanje konfliktov v teoriji prostorskega načrtovanja.

 

Zaradi različnih interesov glede prostorskega razvoja in ker je prostor omejena dobrina, v prostorskem načrtovanju vedno prihaja do konfliktov. V teoriji prostorskega načrtovanja so se pod vplivom različnih teoretičnih konceptov, ki večinoma izhajajo iz sociologije, razvili trije prevladujoči pristopi za reševanje konfliktov. Celostno racionalno prostorsko načrtovanje se izogiba konfliktom in temelji na objektivnosti strokovnih analiz in argumentov. Deliberativno prostorsko načrtovanje skuša reševati konflikte z odprtim, participativnim pristopom in deliberacijo med enakopravnimi akterji. V deliberaciji naj bi odločitve temeljile na racionalnosti argumentov udeležencev v procesu odločanja. Poststrukturalistični pristop pa prostorsko načrtovanje razume kot nikoli zaključen, konflikten proces demokratičnega odločanja. Prostorsko načrtovanje naj bi spodbujajo izražanje tako racionalnih, strokovnih kot tudi vrednotnih argumentov, ki temeljijo na čustvih, ideologijah in osebnih prepričanjih. Cilj takšnega pristopa ni nujno končni prostorski načrt, temveč boljše razumevanje različnih interpretacij prostora, odnosov moči, pa tudi prednosti in posledic odločitev o določeni smeri prostorskega razvoja za različne družbene skupine. Za vsakega od treh teoretičnih pristopov bo predavateljica izpostavila glavne kritike in jih podkrepila s praktičnimi primeri.

 

Nastopno predavanje bo v sredo, 17. aprila 2024, ob 12.30 uri, v Dvorani štirih letnih časov, Novi trg 4, 2. nadstropje, Ljubljana.

 

Dr. Maruša Goluža na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU sodeluje pri različnih domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih s področij trajnostnega načrtovanja prometa in preobrazbe mest. Od leta 2019 je članica uredniškega odbora znanstvene revije Acta geographica Slovenica. Leta 2022 je prejela pohvalo Zveze geografov Slovenije za uspešno uredniško delo pri geografskih publikacijah, leta 2023 pa srebrni znak ZRC SAZU za doktorsko disertacijo s področja humanističnih ved.

 

Vabljeni!

 

***

Photo by David Martin on Unsplash

Vabimo vas na javno predavanje, ki ga bo na modulu Leksikologija, leksikografija, slovničarstvo imela doc. dr. Andreja Legan Ravnikar:

 

O pridevnikih v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja v slovnici in slovarju.

 

Predstavljene bodo nekatere tipološke lastnosti pridevnika v obdobju normiranja slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici 16. stoletja (1550–1595). Klasifikacija tvorjenk po besedotvornopomenskih kategorijah je pokazala, da zgodovinskega besedotvornega gradiva ne moremo analizirati ločeno od sobesedila. Gradivsko so potrjene številne besedotvorne različice, ko se na enako besedotvorno podstavo pripenjajo različno obrazilni morfemi, med katerimi ni besedotvornopomenske diferenciacije. Kategorija določenosti oz. nedoločenosti pridevnika je v knjižni slovenščini 16. stoletja neločljivo povezana z rabo določnega in nedoločnega člena. Pri pridevnikih je najbolj razširjena konverzija: konverzni homonimi izkazujejo spremembo slovničnih in skladenjskih lastnosti, a obenem izkazujejo veliko pomensko povezanost, kar predstavlja za zgodovinsko slovaropisje zanimiv izziv.

 

Predavanje bo v ponedeljek, 8. aprila 2024, ob 16. uri v sejni sobi ZRC SAZU, Novi trg 2, 1. nadstropje, Ljubljana.

 

Doc. dr. Andreja Legan Ravnikar je višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika. Raziskovalno se ukvarja z zgodovinsko leksikologijo in leksikografijo, predvsem kot soavtorica in glavna urednica razlagalnega slovarja SSKJ16 in eSSKJ16. Sodelovala je pri pripravi večine zgodovinskih slovarjev na spletnem portalu Fran, tudi kot glavna urednica najnovejših spletnih obrnjenih zgodovinskih slovarjev (Hipolit 2022, Megiser 2023). Večji del njenih znanstvenih objav je s področij zgodovinskega pomenoslovja, besedotvorja in terminologije. Predava na Podiplomski šoli ZRC SAZU in na Oddelku za slovenistiko FF UL.

 

Vabljeni!

 

---

Photo by Emmanuel Ikwuegbu on Unsplash

Vabimo vas na inavguracijsko predavanje, ki ga bo ob izvolitvi v naziv rednega profesorja za področje geologije imel dr. Aleksander Horvat:

 

Ime česa je antropocen?

 

Antropocen je v sodobni znanosti zagotovo izjemen. V zgodovini bi težko našli primere, kjer bi ena znanstvena tematika v tako kratkem času zaposlovala pravzaprav vsa znanstvena področja: tako naravoslovje kot humanistične in družbene vede, pa vse do silnih vsakodnevnih političnih debat in obljub, ki bi naj krojile našo prihodnost. Še preden se je uveljavil, je antropocen že dobil tudi svojo znanstveno periodiko: The Anthropocene, ki izhaja od leta 2013 in ima trenutni IF 3,969, kar jo uvršča v Q1. Vse to kaže na njegovo aktualnost, pogostost objavljanja in citiranja. O antropocenu se danes v javnosti govori kot o v celoti definiranem in formaliziranem pojmu. Ali je res tako? Kaj o tem pravi Zemljina preteklost oziroma geologija? Pojem antropocen sta leta 2000 predlagala Crutzen in Stoermer kot »novo geološko epoho«, unikatno obdobje v zgodovini planeta, kjer je človek postal zadostna geološka sila, da je spremenil naravno okolje. Te spremembe bi naj bile ireverzibilne in unikatne. Kaj je v tej zgodbi zares posebnega in ireverzibilnega ali gre mogoče le za déjà vu zgodovine Zemlje? Crutzen je v kratki objavi v reviji Nature leta 2002 predlagal začetek »nove epohe« ob koncu 18. stoletja, ko je v zračnih mehurčkih, ujetih v polarnem ledu, opazen trend naraščanja koncentracij ogljikovega dioksida in metana. Med vsemi vedami, vpletenimi v razlaganje in razumevanje antropocena, je edino geologija razvila metode in znanja za razumevanje ter definiranje časa. V ozadju splošnega zanimanja javnosti o antropocenskih okoljskih spremembah vseskozi poteka razprava o definiciji antropocena kot geološke dobe, o njegovem začetku in najprimernejših parametrih, ki naj bi začetek določali. Kakšno je stanje teh razprav danes? In zakaj je pri tem pomemben datum 4. marec 2024?

 

Predavanje bo v petek, 29. marca 2024 ob 11. uri v Dvorani štirih letnih časov ZRC, Novi trg 4, 2. nadstropje, Ljubljana.

 

Dr. Aleksander Horvat je raziskovalec in od leta 2021 predstojnik Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca ZRC SAZU. Na Podiplomski šoli ZRC SAZU je predavatelj in koordinator študijskega modula Paleobiologija in sedimentarna geologija. Raziskovalno se ukvarja z zgornjekredno in neogensko stratigrafijo, sedimentologjio in paleoekologijo ter paleontologijo diatomej, kalcitnega nanoplanktona in mehkužcev. Raziskuje tudi na področju geoarheologije, kjer se ukvarja predvsem s provenienco materiala in okoljskimi interpretacijami arheoloških najdišč. V zadnjem času sodeluje pri interdisciplinarnih raziskavah o insekticidni uporabnosti naravnih materialov pri zaščiti poljščin.

 

Vabljeni!

 

---

Vir fotografije.

Vabimo vas na javno predavanje, ki ga bo v soorganizaciji z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU na arheološkem doktorskem modulu imel izr. prof. dr. Benjamin Štular:

 

Vzhodne Alpe v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku od 6. do 8. stoletja.

 

Kaj “vedó” globoki podatki, LiDAR-ski podatki, prostorsko-časovno rudarjenje vzorcev in umetna inteligenca

 

Predavanje temelji na pomembnih dosežkih moderne arheologije, ki jih omogočajo “globoki podatki”, napredne prostorske analize, LiDAR-ski podatki in umetna inteligenca. Prikazani bodo preliminarni rezultati analize 1105 arheoloških najdišč, ki osvetljuje ključne teme, kot so vzhodna meja Avarskega kaganata, pomen območja “Pólis Norikón” in vloga slovanskih imigrantov pri oblikovanju Karantanije. Naštete teme so na videz raznovrstne, a imajo rdečo nit, ki bo jedro razprave: velike lokalne razlike v akulturaciji oziroma procesu slovanizacije v vzhodnih Alpah.

 

Predavanje bo v sredo, 27. marca 2024, ob 11.30 uri v Atriju ZRC.

 

Benjamin Štular je višji znanstveni sodelavec na ZRC SAZU, Inštitutu za arheologijo. Objavlja in raziskuje predvsem zgodnjesrednjeveško arheologijo, LiDAR v arheologiji, arheološki GIS in kuratorstvo digitalnih podatkov v arheologiji. Po doktoratu (2007) se je izpopolnjeval v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji in na Irskem. Kot vodilni raziskovalec na področju LiDARja v arheologiji vodi projekte, organizira mednarodna srečanja in razvija orodja za obdelavo podatkov zračnega laserskega skeniranja.

 

Predavanje je javno, vabljeni!

 

***

Vir slike.

Vabimo vas na gostujoče predavanje, ki ga bo na modulu Leksikologija, leksikografija, slovničarstvo imela doc. dr. Alenka Jelovšek:

 

V iskanju stare ljubljanščine: kakšen je bil ljubljanski govor v 16. stoletju?

 

V predavanju bodo predstavljene težave, s katerimi se srečujejo jezikovni zgodovinarji, ko poskušajo na podlagi ohranjenega jezikovnega gradiva in drugih dostopnih podatkov ovrednotiti Riglerjevo tezo, da je osnova za knjižno slovenščino ljubljanski govor Trubarjevega časa. Teza, ki je bila sicer v zadnjih petdesetih letih deležna več polemičnih obravnav, je namreč še vedno prevladujoča v (poljudno)znanstvenem diskurzu o jeziku. Čeprav je težišče predavanja na jezikovnih podatkih, bo vprašanje ljubljanskega govora obravnavano tudi z vidika historične sociolingvistike.

 

Predavanje bo v ponedeljek, 25. marca 2024 ob 16. uri v sejni sobi ZRC, Novi trg 2, 1. nadstropje, Ljubljana.

 

Doc. dr. Alenka Jelovšek je raziskovalka v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. V raziskovalnem delu se ukvarja predvsem s knjižno slovenščino 16. stoletja, zlasti z razvojem pisne norme in z osebnimi zaimki, ter z razvojem ogovornih oblik v slovenščini skozi zgodovino. Je soavtorica in sourednica nastajajočega Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja.

 

Vabljeni!

 

---

Vir fotografije

Vabimo vas na predavanje, ki ga bo v okviru predmeta Etimološka in dialektološka leksikologija in leksikografija imela red. prof. dr. Jožica Škofic:

 

Kako nastajata SLA in vseslovenski narečni slovar?

 

Fran Ramovš si je leta 1934 Slovenski lingvistični atlas (SLA) zamislil kot »nekakšen slovar, ki pa ni alfabetno, marveč geografsko urejen«. Tretji del SLA z besedjem iz tematskega sklopa kmetovanje je izšel jeseni 2023. Na doslej objavljenih kartah za 354 leksičnih vprašanj, ki so v vprašalnici za SLA večinoma zastavljena kot enobesedni knjižni leksemi, je bilo zbranih več kot 7000 eno- in večbesednih narečnih leksemov (v različnih fonetičnih realizacijah). Na (sinhrono-diahroni) morfološki analizi temelječa poknjižitev teh leksemov omogoča njihovo medsebojno primerljivost in vpogled v njihovo razširjenost v slovenskem jezikovnem prostoru.

Vse narečno besedje iz SLA je sproti v obliki html uvrščeno v narečni razdelek slovarskih portalov Fran in Franček, od koder ima uporabnik možnost dostopati do pdf-ov kart, komentarjev in indeksov, na katerih je zabeležen posamezni leksem, in hkrati primerjati pomene in rabo izbranih besed v normativnih priročnikih sodobnega slovenskega knjižnega jezika ter njegove pojavitve v izbranih zgodovinskih, narečnih in etimoloških slovarjih.

Z novimi programskimi orodji in podatkovno zbirko DIAtlas, ki jih razvijamo v okviru projekta i-SLA, se uresničuje tudi možnost za pripravo rastočega vseslovenskega narečnega slovarja na osnovi podatkov iz gradiva, zbranega za SLA. V njem bodo gesla leksikografsko urejena, opremljena z morfološkimi analizami in preko njih besednodružinsko povezana, s povezanimi spletno dostopnimi jezikovnimi kartami pa bo iz slovarja mogoč vpogled v geografsko razporejenost narečne leksike.

 

Predavanje bo v ponedeljek, 18. marca 2024, ob 16. uri v sejni sobi ZRC SAZU, Novi trg 2, 1. nadstropje, Ljubljana.

 

Jožica Škofic je raziskovalka v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z dialektologijo slovenskega jezika in geolingvistiko, narečnim imenoslovjem, narečnim slovaropisjem in zgodovino slovenskega jezika. Je vodja projekta Slovenski lingvistični atlas. Na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru predava jezikoslovne predmete.

 

Vabljeni!

---

Vir fotografije.

Vabimo vas na gostujoče predavanje, ki ga bo v soorganizaciji z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU na arheološkem doktorskem modulu imel izr. prof. dr. José M. Costa-García:

 

Pobuda Romanarmy.eu, desetletje arheoloških raziskav in metodoloških preizkusov na severnem delu Iberskega polotoka.

 

Tradicionalno so se arheološke raziskave rimske vojaške prisotnosti na Iberskem polotoku osredotočale na peščico stalnih objektov iz cesarskih časov. Konec devetdesetih let 20. stoletja je odkritje več rimskih taborov na območju Kantabrije z metodološkimi pristopi, ki so bili tuji klasični arheologiji, pretreslo špansko prizorišče in postavilo temelje za opredelitev teh efemernih najdišč. Postopen odprt dostop do različnih geoprostorskih podatkovnih nizov (zgodovinske letalske fotografije, satelitski posnetki in LiDAR), razširitev uporabe geografskih informacijskih sistemov in vse večja popularizacija brezpilotnih letal (UAV, RPAS) so omogočili oblikovanje učinkovitih metodologij daljinskega zaznavanja v arheologiji, ki so sčasoma pripeljale do odkritja številnih rimskih poljskih utrdb v raznoliki pokrajini severne Iberije. Ti zanesljivi podatki nam zdaj omogočajo, da ponovno ovrednotimo svoje pristope k širjenju rimske države v regiji.

V ospredju tega metodološkega in konceptualnega premika je Kolektiv Romanarmy.eu. V prvi fazi smo si prizadevali za odkrivanje arheoloških najdišč, povezanih z rimsko vojsko, na območjih, ki jih je zgodovinopisje prej slabo raziskovalo, pri čemer smo poudarjali eksperimentiranje in tehnične inovacije za doseganje najboljših rezultatov v različnih kontekstih. Kopičenje dokazov − več kot sto najdišč v komaj desetih letih − nam je omogočilo bolje opredeliti rimske terenske utrdbe, preučiti njihove različne poselitvene vzorce in raziskati druge, manj prepoznavne arheološke stvarnosti. V drugi fazi smo se poglobili v več študij primerov, da bi analizirali materialnost, povezano s temi efemernimi okupacijskimi konteksti. Raziskavam, usmerjenim v iskanje kovin, in izkopavanju testnih jarkov smo dodali nove pristope, kot so geofizikalne raziskave (z uporabo gradiometra in georadarja) ali strategija dvojnega absolutnega datiranja (14C in OSL). To nam je omogočilo, da smo na arheoloških najdiščih, ki so še posebej izpostavljena različnim erozijskim procesom naravnega ali antropogenega izvora, pridobili dodatne plasti informacij.Velik del dejavnosti kolektiva je bil namenjen razširjanju pridobljenih rezultatov in spodbujanju odprtih znanstvenih modelov za ozaveščanje o ranljivosti teh območij, poudarjanju njihovega pomena za zgodovinsko znanje o preučevanih območjih in spodbujanju politik za njihovo ohranitev v prihodnosti.

 

Predavanje v slovenskem jeziku bo v sredo, 13. marca 2024, ob 12. uri v Atriju ZRC.

 

José M. Costa-García je izredni profesor arheologije na Univerzi v Salamanki. Diplomiral iz zgodovine (2006) in doktoriral iz arheologije (2013) na Univerzi v Santiagu de Compostela. Nekdanji gostujoči raziskovalec na Vrije Universiteit Amsterdam (2016−2017) in Univerzi Newcastle (2017−2018).

Njegove raziskave se osredotočajo na preoblikovanja arheoloških pokrajin na prehodu med pozno železno dobo in rimskim obdobjem na severozahodu Iberije ter na arheologijo konfliktov s postkolonialne in dolgoročne perspektive. Sledi načelom krajinske arheologije, pri čemer za kombinirano zbiranje, upravljanje in analizo arheoloških podatkov v veliki meri uporablja tehnike daljinskega zaznavanja (letalske in satelitske fotografije, LiDAR, fotogrametrija z brezpilotnimi letali, geofizika, raziskave z usmerjenimi detektorji kovin) in geografske informacijske sisteme (GIS). Je ustanovni član raziskovalnega kolektiva Romanarmy.eu, pred tem pa je bil del raziskovalne skupine USC na rimski utrdbi A Cidadela (Sobrado dos Monxes, A Coruña) (2008−2016).

V zadnjem času je koordiniral ali bil aktiven član multidisciplinarnih arheoloških ekip, ki so preučevale različna rimska vojaška najdišča v Galiciji, Asturiji, Kastilji in Leónu in na severu Portugalske.

 

Predavanje je javno, vabljeni!

 

***

Foto: O Penedo dos Lobos (Ourense, Španija). Rimski tabor na približno 1500 m nadmorske višine iz dvajsetih let pr. n. št.

Vabimo vas na cikel javnih predavanj modula Interdisciplinarni študij institucij in družbe 21. stoletja, ki se bodo zvrstila v tednu od 4. do 8. marca 2024 na Podiplomski šoli ZRC SAZU.

---

PON, 4. 3. 24 | 17.00 | Sejna soba ZRC, Novi trg 2, 1. nadstropje |  dr. Lidija Živčič:

 

Odrast – vizija zveznega prehod.

 

V luči prepletajočih se okoljskih in družbenih kriz je potrebno prevprašati ustaljene koncepte, kot so blaginja, kakovost življenja, razvoj, rast, BDP, kapitalizem itd. Odrast skozi prevpraševanje teh konceptov odpira prostor za razpavo in razmislek o drugačnih možnih poteh. Trajnostno odrast lahko definiramo na več načinov, vendar pa je najbolj uporabljena definicija naslednja: ‘Trajnostna odrast se opredeljuje kot krčenje proizvodnje in potrošnje, ki poveča blagostanje človeka in izboljša ekološke pogoje ter enakost na planetu. Poziva k prihodnosti, v kateri družbe živijo v okviru okoljskih zmožnosti, z odprtimi lokalnimi gospodarstvi in bolj enakopravno porazdeljenimi resursi v okviru novih oblik demokratičnih institucij. Odrast izziva mesto BDP kot osrednjega in prevladujočega političnega cilja, obenem pa predlaga okvir za prehod na nižjo in trajnostno raven proizvodnje in potrošnje, torej krčenje gospodarskega sistema, ki bo pustilo več prostora za sodelovanje med ljudmi in za ekosisteme.’ Research&degrowth, http://www.degrowth.org/definition-2 (20. avgust 2015).

Trenutni preplet različnih kriz lahko vidimo kot manifestacijo okoljskih omejitev rasti in priložnost za politične spremembe, ki bodo vodile v družbeno sprejemljivo odrast gospodarstva. Trajnostna odrast je hipoteza, da je odrast gospodarstva lahko dosežena na družbeno trajnosten način. Je vizija zveznega prehoda na zmanjšano gospodarstvo preko institucionalnih sprememb in skupnega upravljanja poti proti trajnostnemu gospodarstvu in družbi. Koncept odrast ni samo hipotetičen, pač pa predstavlja tudi močno politično vizijo, ki bi lahko preobrazila družbo.

 

Lidija Živčič je strokovna vodja in raziskovalka pri Društvu za sonaravni razvoj Focus. Na modulu Interdisciplinarni študij institucij in družbe 21. stoletja izvaja predmet Alternativni pristopi za zeleni prehod.

 

---

TOR, 5. 3. 24 | 17.00 | Sejna soba Filozofskega inštituta ZRC, Novi trg 2, 3. nadstropje | doc. dr. Gregor Strle:

 

Kognitivna umetna inteligenca: reprezentiranje pomena v AI.

 

Na področju umetne inteligence (AI) prevladujejo kognitivni modeli, ki arhitekturo inteligentnega sistema pogojujejo z zmožnostjo reprezentiranja. Klasičen primer takšne AI predstavlja kognitivističen (simbolni računski) pristop, ki kognicijo razume kot procesiranje abstraktnih simbolnih struktur (reprezentacij) in kot osnovno funkcionalnost inteligentnega sistema predpostavlja centralni nadzor nad upravljanjem le-teh. Alternativa kognitivistični AI so teorije situacijske in utelešene kognicije (situated cognition, embodied cognition). Te zagovarjajo konekcionističen in decentraliziran AI, katerega inteligenca ni pogojena s centralnim procesiranjem abstraktnih reprezentacij, marveč se vzpostavlja v interakciji z okoljem (Varela idr. 1991). V krajnih primerih, ko sistem gradi svoj notranji model izključno v neposredni interakciji z okoljem, reprezentacij morda niti ne potrebujemo (Brooks 1991). Zagovorniki omenjenih paradigm se razhajajo glede ključnih aspektov kognitivnega modeliranja, od definicije reprezentacij in narave reprezentiranja, do stopnje reprezentacijske kompleksnosti (ravni abstrakcije), ki je potrebna za modeliranje nekega inteligentnega sistema. Ta vprašanja se ponovno vzpostavljajo z razvojem generativne AI in velikih jezikovnih modelov (large language models), ter njihove zmožnosti oz. nezmožnosti razumevanja naravnega jezika.

 

Gregor Strle je znanstveni sodelavec na Fakulteti za elektrotehniko (UL) in na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter pridruženi član Oddelka za filozofijo in kognitivno znanost Univerze v Lundu, Švedska. Na modulu Interdisciplinarni študij institucij in družbe 21. stoletja izvaja predmet Filozofija umetne inteligence: človeški stroji, tehnološka singularnost in superinteligenca.

---

SRE, 6. 3. 24 | 17.00 | Dvorana štirih letnih časov, Novi trg 4, 2. nadstropje | dr. Tomaž Mastnak:

 

Po neoliberalizmu.

 

Predavanje bo obravnavalo neoliberalizem kot zgodovinski odgovor na krizo liberalizma. Najprej bo predstavilo nastanek liberalizma v zgodnjem 19. stoletju, zatem pa vznik neoliberalizma kot enega od liberalističnih odgovorov na krizo liberalizma na začetku 20. stoletja. V sklepnem delu bo odgovorilo na vprašanje, zakaj neoliberalizem na začetku 21. stoletja ni več odgovor na krizo liberalizma.

 

Tomaž Mastnak je upokojeni znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, sociolog, politični filozof in publicist. Na modulu Interdisciplinarni študij institucij in družbe 21. stoletja izvaja predmet Po neoliberalizmu: liberalizem 21. stoletja in njegovi kritiki.

 

---

ČET, 7. 3. 24 | 17.00 | Sejna soba ZRC, Novi trg 2, 1. nadstropje | asist. dr. Magdalena Germek:

 

Vizualna epistemologija.

 

Zgodovinske anatomske ilustracije so bile nekoč pomembno znanstveno in izobraževalno gradivo, ki so skozi zgodovinski tok postale tudi priznane umetniške mojstrovine in kulturna dediščina. S tem pa so postale tudi potencialni objekti, ki si jih jemlje za predmet raziskovanja vizualna epistemologija. Vizualna epistemologija je nova interdisciplinarna metodologija, ki izhaja iz koncepta »epistemične slike« ter »vizualnega mišljenja«. (Klinke, 2014) V uvodnem predavanju bomo tako orisali pristop vizualne epistemologije na primeru evropskih zgodovinskih anatomskih ilustracij, kar nam bo omogočilo artikulacijo koncepta anatomskega vizualnega epistema (ave), ter mapiranje morebitnih epistemološko-vizualnih prelomov v zgodovinskem razvoju anatomske podobe človeškega telesa.

Vprašanja, ki jih bomo skozi predavanje želili nasloviti, so sledeča: Kakšna oblika znanja je vpisana v vizualni jezik? Kakšna »tiha sporočila« prinašajo anatomske ilustracije? Ali se anatomski vizualni episteme v različnih zgodovinskih obdobjih spreminja in kakšen je njegov vpliv na sodobno vizualno podobo človeškega anatomskega telesa?

Predavanje bo tudi napovedalo raziskovalne teme predmeta vizualna epistemologija, ki se bo izvajal v študijskem letu 2024-2025 Podiplomske šole ZRC SAZU.

 

Magdalena Germek je asistentka z doktoratom na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Pri modulu Interdisciplinarni študij institucij in družbe 21. stoletja izvaja predmet Vizualna epistemologija.

---

PET, 8. 3. 24 | 17.00 | Sejna soba ZRC, Novi trg 2, 1. nadstropje | dr. Uroš Kranjc:

 

Naproti kritični teoriji (ekonomskih) institucij.

 

Vzpon novih »institucionalizmov« odpira nekatera nova in še neodgovorjena vprašanja. Ali naj teorijo družbe oz. »socialno ontologijo« res razumemo in prakticiramo kot »ontologijo optimizacije«? Takšna opredelitev namreč terja od teorije družbe, da se podvrže načelom racionalnosti in optimalnosti, ter postane skupek zbiranja zgodovinskih in empiričnih dejstev za namene modeliranja vedênja posameznika ali skupine v skladu z vnaprej določenim nizom pravil (J. Searle). Ali lahko mislimo pojem institucije tudi v okviru drugih načel? V naslovnem predavanju predmeta »Kritična teorija institucij« bomo prikazali pojem institucije kot miselno konstrukcijo in jo skušali razumeti kot abstraktno-objektivno pojavno obliko, ki ima svojo lastno eksistenco, tako subjektivno kot objektivno.

Osrednje vprašanje, ki bo služilo kot rdeča nit predavanja se glasi: Ali lahko kritična teorija družbe na eni in heterodoksna ekonomija na drugi strani v svojem prepletu zagotovita alternativen teoretski dispozitiv za kritično umevanje institucij? V želji po pritrdilnem odgovoru, se poraja vprašanje, na kakšen način? V iskanju odgovora se bomo v prvem delu dotaknili ozadja institucij, njihovega konceptualnega nastanka skozi prizmo zgodovinskih, materialnih in teoretskih zastavkov. V drugem delu predavanja bomo nato predstavili poskus razumevanja (ekonomskih) institucij, ki je plod aksiomatskega razvijanja v sklicevanju na »matematično ontologijo« sodobnega francoskega filozofa Alaina Badiouja.

 

Uroš Kranjc je znanstveni sodelavec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in koordinator modula Interdisciplinarni študij institucij in družbe 21. stoletja. Na modulu izvaja predmet Kritična teorija institucij.

 

Predavanja so javna, vabljeni!

 

***
Photo by Google DeepMind on Unsplash

Vabimo vas na gostujoče predavanje, ki ga bo v okviru doktorskega modula Leksikologija, leksikografija, slovničarstvo, imel dr. Roman Ronko:

 

Baza podatkov Dialektološkega atlasa ruskega jezika.

 

Predavanje bo ponudilo pregled glavnih funkcij baze podatkov Dialektološkega atlasa ruskega jezika. Poleg tega bomo pregledali tri študije primerov, izvedene z analizo tega gradiva. Prvi dve študiji primerov opisujeta spremenljivost narečij z uporabo baze podatkov in korpusov narečij. Zadnja študija primera se osredotoča na izdelavo klasifikacije ruskih narečij z uporabo dialektometričnih metod.

 

Predavanje bo v angleškem jeziku v četrtek, 29. februarja ob 15. uri po spletni seji ZOOM.

 

Dr. Roman Vitalevič Ronko je od leta 2019 raziskovalec Dialektološke sekcije na Inštitutu za ruski jezik V. V. Vinogradova Ruske akademije znanosti. Od leta 2018 predava na Oddelku za jezikoslovje na Humanistični fakulteti Univerze Vysšaja škola ekonomiki. Leta 2019 je uspešno zagovarjal doktorsko nalogo z naslovom Nominativni predmet v starovzhodnoslovanščini in v severnoruskih narečjih z arealnega in tipološkega stališča. Ukvarja se z oblikoslovjem in skladnjo ruskih govorov ter z arealnim in tipološkim jezikoslovjem. Sodeloval je pri 15 jezikoslovnih terenskih odpravah. Od leta 2021 vodi projekt elektronskega dialektološkega atlasa ruskega jezika.

 

Vabljeni!

 

***

Vir slike: Wikipedia.